Železniški promet na Filipinih: zgodovinski in sodobni pregled
Železniški promet na Filipinih ima bogato zgodovino, ki sega več kot 120 let. Razvoj železniške infrastrukture se je začel s kraljevim odlokom, ki ga je 25. junija 1875 izdal španski kralj Alfonso XII. Ta odlok je naročil Uradu inšpektorja za javna dela na Filipinih, da pripravi splošni načrt za železnice na Luzonu, ki je bil nato odobren.
Prva komercialna železniška proga je potekala leta 1892 po postavitvi prvih železniških tirov leta 1891. Ta začetna linija je povezovala Manilo z Dagupanom. Po ameriškem prevzemu je podjetje Manila Electric Railroad and Light Company (Meralco) prevzelo posest od podjetja Compañia de los Tranvias de Filipinas, kar je leta 1905 privedlo do odprtja prve pooblaščene električne tramvajske linije v Manili.
Trenutni operativni status in omrežna sled
Danes filipinsko železniško omrežje sestavljata dve liniji, ki ju upravljata filipinska nacionalna železnica (PNR), in tri mestne tranzitne linije, ki jih upravljata organ za lahki železniški promet in Metro Rail Transit Corporation. Te linije se nahajajo izključno v Luzonu. Država ima trenutno železniški odtis 533,14 kilometra, do leta 2026 pa 129,85 kilometra. Storitve tovornega prometa, ki so se nekoč izvajale v državi, so bile ustavljene, čeprav obstajajo načrti za obnovo starih tovornih storitev in izgradnjo novih prog.
Operativni obseg mreže je skoncentriran v Metro Manila in provincah, kot sta Laguna in Quezon, poleg prevoznih storitev v regiji Bicol. V preteklosti je PNR upravljal medkrajevne železniške proge, ki so se raztezale proti severu do San Fernanda, La Uniona in južno do Legazpija v regiji Bicol, ki je služila kot ključna arterija za ljudi in blago.
Izzivi in prihodnji razvoj
Upad filipinskega železniškega omrežja je bil pripisan več dejavnikom, vključno z drugo svetovno vojno, naravnimi nesrečami, premajhno porabo in zanemarjanjem. To zmanjšanje se odraža v poročilu o globalni konkurenčnosti za leto 2019, kjer so Filipini prejeli nizko oceno učinkovitosti za železniške storitve. Kljub tem izzivom si vlada aktivno prizadeva za širitev omrežja, pri čemer naj bi do leta 2022 dosegla 1.900 kilometrov s številnimi tekočimi projekti.
Medtem ko mreža PNR služi predvsem potniškemu prometu in regionalnemu potniškemu prometu, so pretekle operacije vključevale tudi proge na otokih Panay in Cebu. Poleg tega kratke industrijske železnice, ki jih upravljajo tovarne sladkorja, kot so tiste, ki jih upravlja havajsko-filipinska družba na otoku Negros, predstavljajo zgodnejše industrijske aplikacije železniške tehnologije.
Za potnike in načrtovalce infrastrukture je razumevanje trenutnega stanja omrežja bistvenega pomena. Ključna operativna dejstva vključujejo:
- Omrežje ima trenutno 129,85 kilometrov operativne poti do leta 2026.
- Omrežje vključuje dve liniji PNR in tri mestne množične tranzitne linije v Luzonu.
- Vladni projekti širitve so namenjeni skupni dolžini omrežja 1.900 kilometrov do leta 2022.
Cilj je posodobiti sistem in obnoviti celovito železniško povezavo, ki je bila značilna za zgodnja desetletja.
Ta članek je nastal s pomočjo umetne inteligence na podlagi več novinarskih poročil, naši uredniki pa ga pregledajo v skladu z uredniškimi načeli. Uredniška načela · Namigi in kontakt
Komentarji 0